Najbrž največja dilema moje eksistence (hotel sem napisati življenja, ampak slišalo sej je čisto preveč preprosto) je ta o dobrem oziroma slabem človeku. O tem ali sem v resnici dober ali slab človek. Nekateri pravijo, da bistvo ni v tej absolutni dokončnosti, ampak v prizadevanju, vendar je to zame navadna strahopetna kurbirska potuha, tipična za naš čas. Prizadevanje je eno usmrajeno malo jabolko, ki smo ga pozabili na dnu hladilnika, če iz njega nič ne nastane. In takih žalostnih jabolk, ki so izgovor za nič več kot golo obstajanje, za neke mlačne brezdušne esksistence (spet eksistence!Ali je to revni besedni zaklad ali kaj drugega? Usoda, Sporočilo?) je vse polno. Niti tega ne vedo, kaj bi radi bili. Ampak jaz vem. Rad bi bil dober, večino časa pa se mi zdi, da nisem. Večino časa se mi zdi, da sem en navaden egoističen prasec. In za večino časa sem prepričan, da se glede tega ne motim.
Levji del do sedaj preživete eksistence (!! - glej zgoraj) sem skrbel za svojo razvajeno ignorantsko rit. Okej, jasno mi je, da ne premorem dovolj iskrenega poguma, da bi odvrgel vso to odvečno gnojno prtljago, ki je služi kot izgovor za našo osiromašeno životarjenje in odšel na drugi konec sveta pomagati tistim številnim revežem, katerih bivanje sem prej kot dvolični zahodnjakarski brezbrižnež, pomagal uničevati. In ne govorim samo o velikem poslanstvu. Govorim tudi v ožjem smislu. Tile moji soSlovenci, vsi tile moji soljudje so se mi od nekdaj zdeli preveč ubogi, da bi bili vredni kakršnegakoli iskrenega, kaj šele pozitivnega čustva. Tudi tisti bližnji - na sorodnike sem zmeraj gledal kot na tisto vsiljeno skupino ljudi, ki jih moraš prenašati na brezveznih družinskih srečanjih, na prijatelje pa kot na tiste, ki ti sicer ne gredo na živce, prav posebno pri srcu pa ti tudi niso. Tok življenja ti jih je pač prinesel naokoli in ker ga moraš z nekom preživeti, ga preživljaš z njimi. Seveda so tudi izjeme, ampak to so točno in samo to - izjeme.
Približno takole gre to - rad dobro fukam, zato si želim dobrih fukačic, rad gledam lepoto, zato si obenem želim tudi lepih žensk, rad dokazujem drugim moškim, da sem boljši od njih, zato poskušam biti vsaj približno urejen in zabaven, rad preživljam intenzivnačustva, zato včasih pijem in tako naprej… Ampak nič od tega ne opravičuje moje eksistence, pa kaj to, še tehle nekaj zapisanih vrstic ne opravičuje. Nič od tega ni dobro, zares dobro. Voda na moj mlin, ki za to, da lahko deluje, zahteva vedno več, čeprav se vsi zavedamo da je v resnici pokvarjen že od vsega začetka.
Parkrat sem občutil delček dobrote.
Tako sem se nekoč (še v gimnaziji) najstniško pijan, peš in sam, vračal domov. Pet zjutraj, precej mrzlo. Odkorakam čez Ljubljanico in v nekem zelo majhnem delčku čudno dojetega časa, se mi zazdi, da slišim mijavkanje. Ponavadi bi šel gladko naprej, ampak mijakavnje je bilo tako nebogljeno, tako majceno, tako krhko, da sem se ustavil. Ob nogi mi je mijavkal najdrobnejši mucek, kar sem jih kdaj videl. Siv, steklenih oči, sama glava. Mačk sploh ne prenesem. Ampak ta muc je bil manjši od moje pesti, presušen, izgubljen, star pa ravno toliko, da je znal hoditi. Kaj zdaj? Še kakšnih dvesto metrov sem imel do doma… Naredil sem par korakov naprej in muc se me je držal kot klop. Morda je čutil, da je v meni vseeno nekaj dobrega. Dvignil sem ga in ga odnesel do doma. Vedel sem, da ga ne bom smel obdržati, čisto dobro sem vedel, ampak sklenil sem, da bom naredil vse, kar je v moji (omejeni) moči. Vsaj nekaj. Nekaj malega. Miniaturno dobroto, prvi korak, najtežji korak. Doma sem mu dal mleko, ki ga je hlastno pil. Ko sem ga gledal, sem se počutil, kot da je mikroskopski del kolosalne praznine postal zapolnjen in bilo mi je lažje. Zbudil sem mamo.
Prav nič ni pomagalo. Poskušal sem vsaj kakšno uro, ampak obdržati ga nisem smel. “Foter bo popizdil…Preprosto ne moremo ga obdržati…Nazaj ga nesi… NAZAJ GA NESI!” Prešibak sem bil. Če bi ga samovoljno obdržal, mi nihče ne bi mogel ČISTO NIČ. Iskreno pa to uvidim šele zdaj. Tako sem pograbil malčka in ga hitrih korakov odnesel nazaj. V očeh so se mi nabirale solze, debele, velike solze in kapljale so na malčka. Jokal nisem že od dvanajstega. Jokal nisem takrat, ko je bilo res hudo in ko bi bilo smiselno jokati. Jokal sem sedaj, ker sem čutil da se tisti mikroskopski del zopet odpira. Odložil sem ga na istem mestu in zdelo se mi je, da vame gleda vsa nakopičena slaba vest človeštva, vključno z mojo. Hitro sem tekel domov, nabuhlega, rdečega in grdega obraza.
Zaspal sem in naslednji dan odšel v šolo. V meni ni več vrelo, ker sem vedel, da bom nekoč dober in to še preden umrem. Vse ostalo bo izpuhtelo, vse sranje, vsa usmrajena mala jabolka, ki smo jih pozabili na dnu hladilnika, še celo sam hladilnik bo izginil. In takrat, takrat bodo vrata odprta. In lahko boste šli z mano. Samo vprašanje časa je…
